Osnova prenosnega mehanizma je preprost (enoredni) planetni zobniški mehanizem. Na splošno je prenosni mehanizem avtomatskega menjalnika sestavljen iz dveh ali več planetnih zobniških mehanizmov. Preprost planetni zobniški mehanizem vključuje solarno kolo, več planetnih zobnikov in zobniški obroč. Med njimi je planetno gonilo podedovano s fiksno osjo planetnega okvirja, ki omogoča vrtenje planetnega kolesa na vejah. Planetni zobniki in sosednja solarna kolesa ter zobniki so vedno v pravilnem zaskočnem stanju, običajno s poševnimi zobniki za izboljšanje stabilnosti dela.
Med preprostimi planetnimi zobniškimi mehanizmi je središče planetnega zobniškega mehanizma solarno kolo, solarna kolesa in planetna kolesa, obe zunanji zobniki pa sta v nasprotni smeri. Tako kot se sonce nahaja v središču sončnega sistema, je sončno kolo poimenovano po svoji lokaciji. Poleg vrtenja osi zvezdaste letve s planetnim kolesom se bo pod nekaterimi delovnimi pogoji vrtela tudi okoli osrednje osi solarnih koles pod pogonom planetne letve. Ko se to zgodi, se to imenuje način prenosa mehanizma planetnega gonila. V celotnem planetnem prestavnem mehanizmu, kot je vrtenje planetnega kolesa, in planetna letev je fiksna. Ta metoda, podobna prenosu z vzporedno osjo, se imenuje prenos s fiksno osjo. Zobnik je notranji zobnik. Pogosto je zapleten s planetnim kolesom. Število planetnih zobnikov je odvisno od konstrukcijske obremenitve menjalnika. Običajno so trije ali štirje in več kot jih je, večje je število.
Preproste planetne zobniške mehanizme običajno imenujemo tri komponente, tri komponente pa se nanašajo na solarna kolesa, planetne letve in zobnike. Če naj te tri komponente določajo medsebojno razmerje gibanja, je treba najprej fiksirati eno od komponent, nato pa določiti, kdo je pobudnik, ter določiti hitrost in smer vrtenja aktivnih delov. To je prav.
